***~~~***
Opičja šapa
By William Wymark Jacobs
Copyright 2011 Matija Kočevar
Smashwords Edition
I.
Noč zunaj je bila mrzla in mokra, toda v mali dnevni sobi vile Laburnam je ogenj svetlo gorel za zaprtimi polkni. Oče in sin sta igrala šah. Prvi je imel glede igre tako radikalne zamisli in je svojega kralja postavljal v tako hude in nepotrebne nevarnosti, da je s tem h komentarju spodbudil celo sivolaso starko, ki je mirno pletla ob ognju.
»Poslušaj veter,« je rekel gospod White, ki je prepozno opazil, da je naredil strašno napako, in je želel sinu preprečiti, da bi jo videl.
»Poslušam,« je rekel slednji in resno strmel v ploščo, ko je iztegnil roko. »Šah.«
»Težko bi rekel, da bo prišel nocoj,« je rekel njegov oče, z roko pripravljeno nad ploščo.
»Mat,« mu je odvrnil sin.
»To je najhuje pri tem, ko živiš tako na samem,« je zaklical gospod White nenadoma in z nepotrebno silo. »Od vseh zoprnih, plundrastih, nedostopnih krajev, kjer lahko živiš, je ta najhujši. Pot je pravo močvirje in cesta je hudournik. Ne vem, kaj ljudje sploh razmišljajo. Ker sta na cesti oddani samo dve hiši, si verjetno mislijo, da ni nič hudega.«
»Ne skrbi, dragi,« mu je pomirjujoče dejala žena. »Morda boš naslednjo partijo zmagal ti.«
Gospod White je sunkovito dvignil pogled in ravno še prestregel pomenljiv pogled, ki sta si ga izmenjala mati in sin. Besede so mu ugasnile na ustnicah in v sivi bradi je skril nasmešek krivde.
»Tu je,« je rekel Herbert White, ko so se vrata glasno odprla in so k vratom prispeli težki koraki.
Da bi bil kar najbolj gostoljuben, se je starec hitro dvignil na noge. Odprl je vrata in slišati ga je bilo mogoče, kako sočustvuje s prišlekom. Tudi prišlek je sočustvoval s samim sabo, tako da je gospa White pripomnila: »No, no!« in ob prihodu svojega moža v sobo tiho zakašljala. Sledil mu je visok, krepek moški pohlepnih majhnih oči in zardelega obraza.
»Višji narednik Morris,« ga je predstavil.
Višji narednik se je rokoval, sedel na ponujeni stol ob ognju in se zadovoljno razgledoval, ko je gostitelj pripravil viski in kozarce ter na ogenj pristavil majhen bakren kotliček.
Po tretjem kozarcu so njegove oči postale svetlejše in razgovoril se je. Mali družinski krog je z zanimanjem opazoval tega obiskovalca iz daljnih dežel, ki je široka ramena udobno namestil v stol ter pripovedoval o divjih dogodkih in hrabrih dejanjih, o vojnah in boleznih ter nenavadnih ljudeh.
»Enaindvajset let,« je dejal gospod White in prikimal ženi in sinu. »Ko je šel, je bil le otrok, ki je delal v skladišču. Pa ga zdaj poglej.«
»Ni videti, da bi mu bilo kaj hudega,« je vljudno dejala gospa White.
»Še jaz bi šel rad v Indijo,« je rekel starec. »Samo, da si jo malo ogledam.«
»Bolje je tu, kjer ste,« je rekel višji narednik in stresel z glavo. Odložil je prazni kozarec, tiho zavzdihnil in še enkrat odkimal.
»Prav rad bi si ogledal tiste stare templje in fakirje in žonglerje,« je rekel starec. »Morris, kaj si mi že zadnjič začel pripovedovati o opičji šapi ali nečem takem?«
»Nič takega,« je vojak pohitel z odgovorom. »Vsaj nič takega, kar bi bilo vredno slišati.«
»Opičja šapa?« je radovedno vprašala gospa White.
»No, samo nekaj, čemur bi morda lahko rekli čarovnija,« je malomarno odvrnil višji narednik.
Njegovi poslušalci so se v pričakovanju nagnili naprej. Obiskovalec je odsotno dvignil kozarec k ustnicam in ga nato ponovno odložil. Gostitelj mu ga je znova napolnil.
»Na pogled ni nič posebnega,« je rekel višji narednik in brskal po žepu. »Samo navadna majhna šapa, posušena kot mumija.«
Nekaj je vzel iz žepa in pokazal. Gospa White se je z izrazom gnusa umaknila, njen sin pa jo je vzel v roko in si jo radovedno ogledal.
»Kaj pa je tako posebnega na njej?« je vprašal gospod White, ko je šapo vzel sinu iz rok. Ogledal si jo je in jo položil na mizo.
»Neki star fakir jo je uročil,« je povedal višji narednik. »Zelo svet možak. Želel je dokazati, da življenja ljudi vodi usoda in da bodo tisti, ki se bodo vanjo vmešavali, to obžalovali. Uročil jo je tako, da bo trem različnim ljudem uresničila tri želje.«
Njegovo vedenje je bilo tako resno, da so se njegovi poslušalci zavedali, da njihov lahkotni smeh naravnost moti.
»Zakaj si torej ne zaželite treh želja, gospod?« ga je Herbert White premeteno vprašal.
Vojak ga je pogledal, kot bi možak srednjih let pogledal predrznega mladca. »Saj sem si jih,« je rekel in njegov lisasti obraz je pobledel.
»In so se vam res vse tri uresničile?« je vprašala gospa White.
»So,« je rekel višji narednik in kozarec je požvenketal ob njegovih močnih zobeh.
»In si je že kdo drug izpolnil želje?« je vztrajala starka.
»Prvemu moškemu so se izpolnile tri želje, da,« je odgovoril vojak. »Ne vem, kaj sta bili prvi dve želji, toda zadnja je bila, da bi umrl. Tako sem jaz prišel do šape.«
Njegov glas je bil tako resen, da so vsi v družbi utihnili.
»Če so ti bile tri želje že izpolnjene, ti šapa ne služi več, Morris,« je končno rekel starec. »Zakaj jo še imaš?«
Vojak je odkimal. »Nekakšna muha me je prijela, bi rekel,« je odgovoril počasi. »Razmišljal sem, da bi jo prodal, toda mislim, da je ne bom. Dovolj nevšečnosti je že povzročila. Poleg tega je ljudje nočejo kupiti. Nekateri mislijo, da je zgodba pravljica. Tisti, ki pa verjamejo, da je nekaj na tem, jo želijo najprej preizkusiti in mi šele nato plačati.«
»Če bi ti izpolnila še tri želje,« je rekel starec in ga pozorno opazoval, »bi si jih zaželel?«
»Ne vem,« je rekel vojak. »Ne vem.«
Prijel je šapo, jo podržal med kazalcem in palcem ter jo nenadoma vrgel na ogenj. White je na kratko zaklical, se sklonil in jo potegnil z ognja.
»Bolje, da jo pustiš zgoreti,« je resno rekel vojak.
»Če je nočeš, Morris,« je rekel starec, »jo daj meni.«
»Ne bom,« je trmasto odgovoril njegov prijatelj. »Vrgel sem jo v ogenj. Če jo obdržiš, ne krivi mene, za kar se bo zgodilo. Bodi pameten in jo vrzi v ogenj.«
Starec je odkimal in si pozorno ogledal svojo novo lastnino. »Kako deluje?« je vprašal.
»Primeš jo v desno roko in si naglas zaželiš,« je rekel višji narednik. »Toda opozarjam te na posledice.«
»Sliši se kot pravljica iz Tisoč in ene noči,« je rekla gospa White. Vstala je in pričela pripravljati mizo za večerjo. »Mogoče bi si zaželel, da bi imela štiri pare rok?«
Njen mož je iz žepa potegnil talisman in vsi trije so prasnili v smeh, ko ga je višji narednik s prestrašenim izrazom zgrabil za roko.
»Če si že moraš nekaj zaželeti,« je rekel osorno, »si zaželi nekaj razumnega.«
Gospod White jo je pospravil nazaj v žep ter prijatelju pokazal, naj sede k mizi. Med večerjo so na talisman deloma pozabili, kasneje pa so vsi trije prevzeto poslušali drugo poglavje vojakovih dogodivščin v Indiji.
»Če njegova zgodba o opičji šapi ni kaj bolj resnična kot ostale, ki nam jih je pripovedoval,« je rekel Herbert, ko je zapiral vrata za gostom, ki je odšel ravno še pravi čas, da bi lahko ujel vlak, »od nje ne bomo imeli kaj dosti.«
»Si mu za šapo dal kaj, oče?« je vprašala gospa White in moža pozorno opazovala.
»Nekaj malega,« je rekel in nalahno zardel. »Ničesar ni hotel vzeti, vendar sem ga prepričal. In še enkrat me je prepričeval, naj jo vržem stran.«
»Prav gotovo,« je rekel Herbert in se pretvarjal, kot da ga je groza. »Saj bomo bogati, slavni in srečni. Oče, za začetek si zaželi, da bi bil cesar. Potem te že ne bo mogla nadlegovati.«
Pognal se je okoli mize, gospa White, oborožena s prtom v roki, pa za njim.
Gospod White je šapo potegnil iz žepa in si jo dvomeče ogledoval. »Čista resnica je, da ne vem, kaj naj si zaželim,« je rekel počasi. »Zdi se mi, da imam vse, kar si želim.«
»Če bi le odplačal hišo, bi bil zelo srečen, kajne?« je vprašal Herbert in mu na ramo položil roko. »No, potem pa si zaželi dvesto funtov. To bi moralo biti ravno dovolj.«
Oče se je osramočeno nasmehnil svoji lahkovernosti in dvignil talisman. Medtem je njegov sin z resnim izrazom na obrazu – ki ga je sicer nekoliko pokvaril z mežikom materi –, sedel za klavir in zaigral nekaj resnih akordov.
»Želim si dvesto funtov,« je razločno rekel starec.
Besede so pozdravili udarni zvoki klavirja, ki jih je prekinil tresoč vzklik starca. Njegova žena in sin sta stekla k njemu.
»Premaknila se je,« je vzkliknil in z gnusom pogledal predmet, ki je obležal na tleh.
»Ko sem izrekel željo, se mi je v roki zvila kot kača.«
»No, denarja ne vidim,« je rekel sin, ko je šapo pobral in jo položil na mizo. »In stavim, da ga nikoli ne bom.«
»Verjetno se ti je samo zdelo,« je rekla žena in ga zaskrbljeno opazovala.
Odkimal je. »Saj niti ni važno. Nič hudega ni, sem se pa pošteno prestrašil.«
Ponovno so sedli k ognju in moška sta do konca pokadila vsak svojo pipo. Veter je zapihal še močneje in starec se je živčno zdrznil, ko so se zaloputnila vrata v prvem nadstropju. Nenavadna in moreča tišina se je usedla na vse tri in trajala, dokler starša nista vstala in se odpravila v posteljo.
»Verjetno boš denar našel zavezan v veliki vreči na sredi postelje,« je rekel Herbert, ko jima je zaželel lahko noč. »In na omari bo sedelo nekaj grozljivega in te opazovalo, ko boš v žep pospravil nepošteno zaslužen denar.«
Sam je sedel v temi in strmel v ugašajoč ogenj ter v njem videl obraze. Zadnji obraz je bil tako grozljiv in opičji, da se je začuden zastrmel vanj. Postal je tako živ, da je z roko segel na mizo, zgrabil kozarec, v katerem je bilo še malo vode, in ga izpraznil na ogenj. Z roko se je dotaknil opičje šape. Zmrazilo ga je in roko je obrisal v srajco ter se odpravil v posteljo.
II.
Naslednje jutro, ko je na zajtrk na mizi padala jasna svetloba zimskega sonca, se je nasmejal svojim strahovom. Sobo je napolnil občutek neškodljive običajnosti, ki ga sinoči ni bilo. Umazano in izsušeno malo šapo je odložil na polico z brezskrbnostjo, ki je kazala, da prav nič ne verjame v njene moči.
»Verjetno so vsi stari vojaki enaki,« je rekla gospa White. »Samo pomisli, da smo poslušali take neumnosti! Le kako naj se ti danes izpolnijo želje? In tudi če bi se lahko, kako bi ti lahko dvesto funtov škodovalo?«
»Mogoče bi mu z neba padli na glavo,« je Herbert pripomnil nagajivo.
»Morris je rekel, da se stvari zgodijo tako naravno,« je rekel njegov oče, »da bi jih lahko pripisal tudi naključju, če bi hotel.«
»No, ne zapravi denarja, še preden se vrnem,« je rekel Herbert, ko je vstal od mize. »Bojim se, da te bo spremenil v stiskača in pogoltneža in se ti bomo morali odreči.«
Mati se je nasmejala njegovim besedam in ga spremila do vrat ter ga opazovala, ko se je odpravil po cesti. Ob vrnitvi k mizi je bila nadvse vesela na račun moževe lahkovernosti. To pa je ni ustavilo, da ne bi stekla k vratom, ko je potrkal poštar. In ko je ugotovila, da je poštar prinesel le račun od krojača, je imela pri roki odrezavo pripombo o pijanskih navadah upokojenega višjega narednika.
»Ko pride Herbert domov, bo imel verjetno še kakšno zabavno pripombo, bi rekla,« je pripomnila, ko sta sedla h kosilu.
»Ne dvomim,« je rekel gospod White in si natočil pivo. »Toda vseeno prisežem, da se mi je stvar zganila, ko sem jo držal v roki.«
»Zdelo se ti je,« je rekla starka pomirjujoče.
»Pravim, da se mi je,« ji je odvrnil. »Nobenega dvoma nimam. Ravno sem --- Kaj je narobe?«
Žena mu ni odgovorila. Opazovala je skrivnostno prestopanje moškega, ki je stal in neodločeno zrl proti hiši. Videti je bilo, kot da se poskuša odločiti, ali naj vstopi. V mislih je imela dvesto funtov, ko je opazila, da je tujec dobro oblečen in nosi svetleč nov svilen klobuk. Trikrat se je ustavil pri vratih in se nato odpravil naprej. Četrtič je položil roko na vrata in nenadoma sprejel odločitev. Odprl jih je in se napotil po poti, ki je vodila k hiši. V tistem trenutku je gospa White z rokami segla za hrbet in hitela odvezovati predpasnik. Nato je to koristno oblačilo stlačila pod blazino na svojem stolu.
Tujca, ki mu je bilo vidno neprijetno, je pripeljala v sobo. Prikrito je strmel vanjo in jo raztreseno poslušal, ko se mu je opravičevala za nered v sobi in možev suknjič, ki ga je običajno nosil le na vrtu. Nato je, potrpežljivo, kot ji je to pač dovoljeval njen spol, čakala, da pove, zakaj je prišel. Toda sprva je bil nenavadno redkobeseden.
»Prosili ... so me, naj vas obiščem,« je končno rekel in s hlač pobral nitko bombaža. »Poslali so me iz podjetja Maw and Meggins.«
Starka se je zdrznila. »Je kaj narobe?« je vprašala z zadržanim dihom. »Se je Herbertu kaj zgodilo? Kaj je narobe? Kaj je narobe?«
V besedo ji je segel mož. »No, no, žena,« je rekel hitro. »Sedi in ne sklepaj prehitro. Prepričan sem, da gospod ne prinaša slabih novic,« je rekel in z upanjem v očeh pogledal tujca.
»Žal mi je ...« je začel obiskovalec.
»Se mu je kaj zgodilo?« je hotela vedeti razburjena mati.
Obiskovalec je prikimal. »Hudo poškodovan,« je rekel tiho. »Toda nič več ga ne boli.«
»O, hvala Bogu!« je rekla starka in sklenila roke. »Hvala Bogu za to! Hvala ...«
Nenadoma je utihnila, ko je spoznala strahovit pomen zagotovila in v skrčenem obrazu obiskovalca zagledala grozljivo potrditev svojih strahov. Zajela je sapo in se obrnila k svojemu možu, ki še ni dojel, kaj se je zgodilo. Svojo tresočo se staro roko je položila na njegovo. Sledila je dolga tišina.
»Stroj ga je zgrabil,« je po dolgem času tiho rekel obiskovalec.
»Stroj ga je zgrabil,« je ponovil gospod White kot v sanjah. »Da.«
Skozi okno je strmel v prazno in med svoje dlani stisnil ženino roko, kot je to počel včasih, pred skoraj štiridesetimi leti, ko ji je dvoril.
»Samo on nama je ostal,« je rekel in se počasi obrnil k obiskovalcu. »Hudo je.«
Obiskovalec je zakašljal, vstal in se počasi odpravil k oknu. »Podjetje želi, da vam ob tej hudi izgubi izrečem iskreno sožalje,« je rekel, ne da bi se ozrl. »Prosim, razumite, da sem samo uslužbenec in le izpolnjujem ukaze.«
Odgovora ni bilo. Starkin obraz je bil bel, njene oči so strmele in njenega dihanja ni bilo mogoče slišati. Mož je imel na obrazu izraz, kakršnega je morda nosil prijatelj narednik, ko so ga prvič poslali v bitko.
»Povedati moram, da se Maw and Meggins odpoveduje celotni odgovornosti,« je nadaljeval obiskovalec. »Ne prevzemajo nikakršne odgovornosti, toda glede na delo, ki ga je vaš sin opravil za podjetje, vam želi podjetje kot nadomestilo ponuditi določeno vsoto.«
Gospod White je izpustil ženino roko. Vstal je in se z grozo v očeh zastrmel v obiskovalca. S suhimi ustnicami je iz sebe iztisnil: »Koliko?«
»Dvesto funtov,« je bil odgovor.
Ne da bi slišal ženin krik, se je starec medlo nasmehnil, kot slepec iztegnil roke in v nezavesti obležal na tleh.
III.
Na velikanskem novem pokopališču, oddaljenem približno tri kilometre, sta starca pokopala svojega mrtvega sina in se vrnila v hišo, odeto v sence in tišino. Vsega skupaj je bilo konec tako hitro, da skoraj nista mogla razumeti. Oba sta še naprej pričakovala, kot da se bo zgodilo še nekaj – nekaj, kar bo olajšalo to breme, ki je bilo pretežko za njuni stari srci.
Toda dnevi so minevali in pričakovanja so se umaknila brezupni vdanosti v usodo starih ljudi, ki jo včasih napačno imenujejo apatija. Nekatere dni skoraj nista spregovorila, saj se sedaj nista imela več o čem pogovarjati, dnevi pa so bili dolgočasno dolgi.
Kakšen teden po tem se je starec ponoči nenadoma prebudil, iztegnil roko in ugotovil, da je v postelji sam. Soba je bila temna in z okna je slišal tiho hlipanje. Dvignil se je in poslušal.
»Pridi nazaj,« je rekel nežno. »Zeblo te bo.«
»Mojemu sinu je še bolj mraz,« je odvrnila starka in ponovno planila v jok.
Sčasoma ni več slišal njenega ihtenja. Postelja je bila topla in njegove oči težke. Nemirno je zadremal, nato pa ga je iz spanca nenadoma prebudil divji ženin krik.
»Šapa!« je vzkliknila krčevito. »Opičja šapa!«
Prestrašeno se je zdrznil. »Kje? Kje je? Kaj je narobe?«
Po sobi se je opotekla proti njemu. »Hočem jo,« je rekla tiho. »Saj je nisi uničil?«
»V dnevni sobi je, na polici,« je začudeno odvrnil. »Zakaj?«
Istočasno se je zasmejala in zajokala. Sklonila se je nad njim in ga poljubila na lice.
»Šele zdaj sem se spomnila nanjo,« je rekla nerazsodno. »Zakaj se nisem prej domislila tega? Zakaj se nisi ti domislil?«
»Domislil česa?« je vprašal.
»Drugih dveh želja,« je planilo iz nje.
»Samo eno željo sva porabila.«
»Ni bilo že to dovolj?« je vprašal srdito.
»Ne,« je vzkliknila zmagoslavno. »Še eno bova uporabila. Pojdi jo hitro iskat in zaželela si bova, da bi bil najin sin spet živ.«
Starec se je dvignil in s svojega drhtečega telesa odvrgel pokrivalo. »Za božjo voljo, zmešalo se ti je!« je vzkliknil osuplo.
»Prinesi jo,« je zasopla. »Hitro jo prinesi in si zaželi. O, moj sin, moj sin!«
Njen mož je prasnil vžigalico in prižgal svečo. »Pridi nazaj v posteljo,« je rekel negotovo. »Saj ne veš, kaj govoriš.«
»Prva želja se nama je izpolnila,« je vročično odvrnila žena. »Zakaj se ne bi tudi druga?«
»Naključje,« je zajecljal starec.
»Prinesi jo in si zaželi,« je vzkliknila žena, tresoč se od razburjenja.
Starec se je obrnil in jo pogledal. Glas se mu je zatresel: »Že deset dni je mrtev in poleg tega – tega ti sicer sploh ne bi povedal – sem ga lahko prepoznal samo po obleki. Če je bil že takrat preveč grozljiv, da bi ga videla, kako ga boš zdaj?«
»Pripelji ga nazaj,« je zaklicala starka in ga odvlekla k vratom. »Misliš, da se bom bala otroka, ki sem ga dojila?«
V temi se je odpravil po stopnicah in se pretipal do dnevne sobe in nato naprej do police. Talisman je bil, kjer je rekel, da je, in prevzel ga je grozljiv strah, da bo neizgovorjena želja njegovega izmaličenega sina pripeljala v to sobo, še preden bo lahko pobegnil iz nje. Ko je spoznal, da ne najde poti ven, mu je zastala sapa. Čelo mu je orosil mrzel znoj, ko je z gnusno stvarjo v roki iskal svojo pot mimo mize in se ob zidu pretipal do malega hodnika.
Ko je vstopil v sobo, se je zdel celo obraz njegove žene drugačen. Bil je bled in pričakujoč. V njegovem strahu se mu je zdel nenaraven. Bal se je je.
»Zaželi si!« je zakričala z jasnim glasom.
»Noro je in grešno,« je zajecljal.
»Zaželi si!« je ponovila žena.
Dvignil je roko. »Želim si, da bi bil moj sin spet živ.«
Talisman je padel na tla in v strahu ga je opazoval. Nato se je tresoč sesedel v stol, starka pa je z žarečimi očmi stopila k oknu in odprla polkno.
Sedel je, dokler ni bil čisto premražen, in občasno s pogledom ošinil postavo starke, ki je zrla skozi okno. Konček sveče, ki je bil sedaj nižji od roba porcelanastega svečnika, je na strop in stene metal migetajoče sence, dokler ni z zadnjim, daljšim vzdihom ugasnil. Starec se je nepopisno olajšan, da talisman ni deloval, splazil nazaj v posteljo. Čez minuto ali dve se mu je starka tiho in brezvoljno pridružila.
Nobeden od njiju ni spregovoril. Tiho sta ležala in poslušala tiktakanje ure. Stopnica je zaškripala in slišala sta cviljenje miši, ki je glasno hitela v zidu. Tema je bila moreča in čez čas je zbral pogum, zgrabil škatlo vžigalic, eno prižgal in se po stopnicah odpravil po svečo.
Ko je prispel na dno stopnic, je vžigalica ugasnila in ustavil se je, da bi prižgal še eno. V tem trenutku je na vhodnih vratih zaslišal tako tiho trkanje, da ga je komaj slišal.
Vžigalice so mu padle iz roke in se raztresle po hodniku, Nepremično je stal in zadrževal dih, dokler ni spet zaslišal trka. Obrnil se je in naglo pobegnil nazaj v sobo ter za seboj zaprl vrata. Po hiši se je zaslišal tretji trk.
»Kaj je to?« je vzkliknila starka.
»Podgana,« je rekel starec s tresočim se glasom. »Podgana. Mimo mene je šla po stopnicah.«
Njegova žena se je dvignila in začela poslušati. Po vsej hiši se je zaslišalo glasno trkanje.
»Herbert je!« je zakričala. »Herbert je!«
Stekla je proti vratom, toda mož je bil hitrejši in jo je ujel za roko ter jo trdno prijel.
»Kaj boš naredila?« je hripavo zašepetal.
»Moj sin je. Herbert je!« je zakričala in se mu poskušala iztrgati. »Pozabila sem, da je bil skoraj tri kilometre stran. Zakaj me držiš? Spusti me. Odpreti mu moram.«
»Za božjo voljo, ne spusti ga noter,« je zaklical starec.
»Bojiš se lastnega sina,« je vzkliknila in se upirala njegovim rokam. »Izpusti me. Že grem, Herbert! Že grem!«
Slišati je bilo še en udarec in nato še enega. Nenadoma se mu je žena iztrgala in stekla iz sobe. Mož ji je sledil do vrha stopnic in jo klical, ko je hitela po stopnicah navzdol. Slišal je rožljanje verige in zvok spodnjega zapaha, ki je počasi in trdo zdrsnil iz okovja. Nato je lahko slišal zasopel glas svoje žene.
»Zapah,« je glasno zaklicala. »Pridi dol. Ne dosežem ga.«
Toda njen mož je na vseh štirih divje tipal po tleh in iskal šapo. Če bi jo lahko našel, še preden pride tista stvar v hišo. Po hiši je zadonela prava kanonada trkanja in lahko je slišal praskanje stola, ki ga je žena na hodniku postavila pred vrata. Slišal je škripanje zapaha, ki je počasi popuščal, in v tem trenutku našel opičjo šapo ter mrzlično izdihnil tretjo in hkrati zadnjo željo.
Trkanje je nenadoma prenehalo, čeprav so odmevi ostali v hiši. Slišal je, kako je žena umaknila stol in odprla vrata. Mrzel veter je zavel po stopnicah in dolg ter glasen krik žene ga je opogumil, da je stekel do nje in nato naprej do vrtnih vrat. Ulična svetilka je utripala na drugi strani tihe in prazne ceste.
Zahvaljujem se vam, da ste prebrali kratko zgodbo Opičja šapa. Zgodba, ki ste jo pravkar prebrali, je rezultat osebnega projekta, s katerim želim omogočiti, da bi bila dela v angleškem jeziku in v javni domeni na voljo slovenskim bralcem v digitalni obliki. Če sta vam bila zgodba in projekt všeč, ju priporočite prijateljem. Vse pohvale in komentarje lahko prav tako pošljete na elektronski naslov mkocevar@gmail.com. Obiščete lahko tudi blog http://hapaxlegomena.si ali pa mi sledite na Twitterju pod imenom @imitation78.
Prevod: Matija Kočevar
Lektura: Manca Ravnikar
Posebna zahvala gre še Katji Kirn za komentarje in pripombe na besedilo.
Besedilo je licencirano pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 Nedoločena.